CBD pripisujejo znanstveno dokazano pomembno korist. Molekula kanabidiola nastane z dekarboksilizacijo predhodnika – kanabidiol kisline. Ta nastane iz kanabigerola (CBG). CBD izvira iz nadzorovane pridelave, in to iz listov in/ali cvetov rastline kanabis. Uporabili smo industrijske sorte konoplje, ki so v EU dovoljene. Količina naravnih kanabinoidov v rastlinah močno variira in je odvisna večinoma od vrste in rastnih pogojev, kot so sonce, dež, sestava tal itn. Kemijsko gledano je CBD lipofilna molekula. To pomeni, da je dobro topljiva v maščobi in alkoholu, ne pa tudi v vodi. Zaradi teh »maščobnih« lastnosti je CBD med drugim zelo primeren kot kozmetična sestavina.
100-odstotno legalna
100-odstotno legalna nepsihoaktivna CBD v nasprotju s psihoaktivnimim in medicinsko pomembnim kanabinoidom tetrahidrokanabinol (THC) ne povzroča občutka omamljenosti.
Kako je mogoče, da kanabinoidi iz rastline konoplje v našem telesu delujejo na tako različne načine – za uravnovešanje in spodbudo? Ker se oba »nasprotnika« dobro poznata in sta tako rekoč ustvarjena drug za drugega. Gre za načelo ključa in ključavnice.
Konoplja je namreč edini zunanji vir kanabinoidov. Ti hormoni so bistveni za delovanje našega telesa in v njem tvorijo izredno zapleten mehanizem, imenovan endokanabinoidni sistem (EKS), ki se je vzpostavil že pred najmanj 600 milijoni let. Endokanabinoidni sistem (EKS) igra ključno vlogo pri embrionalnem razvoju možganov, tvorjenju možganskih celic in sinaps. Pri odraslih je pri vseh procesih zdravljenja ključnega pomena tvorjenje novih možganskih celic.
Ko zbolimo, se naš endokanabinoidni sistem odzove in želi odpraviti motnje, zato spremeni količino endokanabinoidov in tudi število kanabinoidnih receptorjev. Vzdrževanje kanabinoidnih receptorjev zavira izločanje noradrenalina in s tem blaži simpatetično povzročene bolečine. Kanabinoidni sistem pri psihološkem stresu blaži izločanje hormonov, kanabinoidi pa so tudi imunomodulatorji. Konoplja spada med rastline, ki krepijo imunski sistem. Tako postanemo bolj odporni proti infekcijam in manj smo utrujeni, saj imajo adaptogene lastnosti. Delujejo namreč naravno osteopatično: ne borijo se z boleznijo, ampak krepijo zdravje. Endokanabinoidni sistem je bistven tudi za ohranjanje kostne mase. EKS je tesno povezan s srčnim ritmom, ritmom dihanja, prebavnim in cirkadianim ritmom. Motnje v endokanabinoidnem sistemu se odražajo kot različne živčne bolezni. EKS je v naših telesih odgovoren za hormonske odzive pri bolečini in trpljenju, njegova naloga pa je tudi brisanje travmatičnih spominov. Bistveno vpliva tudi na delovanje hipokampusa, ki je odgovoren za zavestni spomin; na delovanje tkiva, odgovornega za dojemanje časa, tistega ki je odgovorno za obnašanje, in jedra, odgovornega za cirkadiani ritem; češarike, ki izloča melatonin v cirkadianem ritmu.
Endokanabinoidni sistem je tako vpleten v delovanje celotnega telesa, da pomanjkljivo delovanje kanabinoidov lahko povzroči posttravmatični stres, kronično anksioznost, migreno, sindrom Parkinsonove bolezni, sindrom razdražljivega črevesja in fibromialgijo.
Receptorji določajo, kdo se sme »priklopiti«. Kanabinoidi se povezujejo kot ključ s pripadajočimi ključavnicami – receptorji, ki so v obliki specializirane proteinske molekule na površini celičnih membran. Ta »priklop« omogoča razne kemične signale in če je treba, sproži v celicah blokado, npr. omili vnetja, ali spodbuja druge koristne procese, kot je npr. rast kosti.
Doslej sta najbolj raziskana oba kanabinoidna receptorja CB1 in CB2, ki ju najdemo skoraj v vseh tkivih. Prek teh receptorjev pa ne delujejo le telesu lastni kanabinoidi. Naše celice lahko sprejmejo tudi zunanje, eksogene kanabinoide, kot so npr. nepsihoaktivni kanabidiol iz konoplje (CBD).
Večino CB1 receptorjev najdemo v možganih in avtonomnem živčnem sistemu. Ko so aktivirani, vplivajo tudi na sprostitev drugih nevrotransmiterjev, kot so noradrenalin, serotonin, dopamin, GABA, histamin in endorfini, ki spodbujajo številne nevronske in presnovne procese v našem telesu. Podpirajo duševno stabilnost, pomirjajo, uravnavajo razpoloženje, izboljšajo predelavo čutnih vtisov, omogočajo natančno koordinacijo gibov, vplivajo na občutek bolečine in ščitijo naše možganske celice pred poškodbami. Poleg tega uravnavajo frekvenco srčnega utripa, uravnavajo in spodbujajo prebavo in ščitijo naše jetrne celice – npr. pred vplivom alkohola.
CB2 receptorji so razširjeni v zunanjih tkivih telesa, koncentrirani pa so tudi v celicah imunskega sistema. V perifernem živčnem sistemu uravnavajo nastanek in zaznavanje bolečine in krepijo naš imunski sistem. CB2 receptorji so v celicah, ki tvorijo kosti, spodbujajo delovanje srca, jeter ter vplivajo na kožo in hormonske žleze v prebavnem sistemu – tam so ti receptorji še posebej izraziti. Tudi v možganih preprečujejo vnetja.
